Zidanje Skadra

Mlada žena hodi in se smeje,
ona misli, da se z njo igrajo.
Oni pa jo v temelj že zidajo.
Tristo mojstrov, na ukaz hitijo,
do kolen so jo že zazidali,
ona pa se smeje, šale zbija,
ona misli, da se z njo igrajo.
Prevod: Nebojša Pop Tasić

Trije bratje Mrnjavčeviči že tri leta zidajo grad Skadar na Bojani pa niso zgradili niti temeljev. Kar zgradijo čez dan, jim čez noč strašna vila razruši. Šele takrat bo stal grad, pove vila, ko bodo v njegove temelje zazidali žensko.

Skozi stoletja so se epske pesmi prenašale ustno, med letoma 1814 in 1866 pa jih je sistematično zapisoval in objavljal folklorist Vuk Karadžić. Najbolj znano različico Skadra na Bojani mu je zapel stari Raško iz Hercegovine. Jakob Grimm jo je označil za eno najbolj ganljivih pesmi vseh narodov in časov in jo poslal Goetheju, ki pa je bil zgrožen nad barbarskostjo motiva. Ep je doživel številne avtorske prepesnitve in upodobitve in se še vedno kot odmev pojavlja v zgodbah in govoricah. Njegova vsebina očitno ostaja čudno in trpko aktualna tudi danes.

Interpretacija: Irena Tomažin
Predavanje o zgodovinskem in kulturnem kontekstu motiva: Nebojša Pop Tasić

Za odrasle

Cena vstopnice: 9 EUR

Na fotografiji: relief Ivana Meštrovića, Gradnja Skadra (1906)