v gladino se uviha nebo,
od mornika opito,
v tihoto na vsem lepem zadromljajo zrnca peska
bdim in svečano čakam 

Svet je v čudovitem nastajanju in izginjanju. Pritihotapljeni iz sanjske teže vplujemo v brezdanje – v napeto zaveso nemira, strahu, praznega prostora. Deroči so tokovi notranjih morij, priznavajo, odstirajo, razjedajo, ženejo v samoto … Če ne zbežimo v večer, nas nemara spojijo, očistijo, naslonijo na rob neodkrite ceste. 

V prerezu srca je prostranstvo vode – je privid, je luč sredi temine, je hipna postaja, je smrtni boj in je golo telo pripovedovalke, ki preureja svet, ne da bi štela spoznanja. V vodi se tanjša naša teža, voda je teža. Vanjo, v nezavedno, odteka naša kri. Gosta čustva, drhtiva rahločutnost, ki vstopi v jedro vsega. 

V nevihti mokrega elementa zaslišimo ljudske glasove, a tudi avtorske domislice; ubrani s telesom, hlapljivim čudežem, ki ga nespametno skušamo preseči, izginjamo in nastajamo.

Pripovedovanje je izrekanje, ki gosti zavest naše povezanosti. Pridite … 

Tjaša Koprivec Vuga, programska vodja Pripovedovalskega festivala