V prvem tednu marca bomo odgrnili zastor 28. Pripovedovalskega festivala. Rožni valovi spomina bodo dramilo pripovedovalskih postopkov, ki jih bodo intonirali priklici izročila, a tudi avtonomne avtorske izvedbe. Eden najstarejših pripovedovalskih festivalov Evrope bo željno raziskoval sence in zaplate svetlobe – muke in darove. V pletežu ljudskih pravljic, pripovedk in avtofikcijskih samoraziskovanj bomo drseli v lastne prostore in preučevali težnost spomina, njegovo neštetokrat previharjeno nestalnost. Vračali se bomo v ljudsko izročilo, nezanesljivo obliko spomina, množečo se pozornost, s katero se hranijo naše intimne zgodovine, in v avtoportrete, palače sveta, prikovanega s plaščem pozabe.
Tudi s svežo festivalsko izvedbo ohranjamo zvestobo zavezi kultiviranja budnosti, ki raste iz žlahtne veščine poslušanja.

V razcvetanju časa, med tišino in grmenjem, raste palača spomina. Prozorni hlapi (ob)čutenega sedajo v telo in ga nenehno dramijo, da bi se preselilo v oči, v glas. Izza ograj pogleda nas dohitevajo razsipani okruški, dišeče brazde. Z zgodbo, izrečeno, utelešeno, se utrjujemo v zapominjanju. Gube jezika se s spominom gladijo v neminljive gore in zdaj iz zapestja, zdaj iz metakarpalnih kosti plastijo človeka-rudarja. Bitje, ki hlastno pije iz obličja pomneža. Nikoli brezbrižno do resnice (vseh) časov.

Tjaša Koprivec Vuga, programska vodja Pripovedovalskega festivala