Pred festivalom, tretjič

23. Pripovedovalski festival, drugi poskus

Pripovedovalski festival, ki je terminsko od vsega začetka umeščen v  marec, v čas, ko praznujemo svetovni dan pripovedovanja, nas bo letos z zgodbami izjemoma pospremil v jesen. V izbiri ali festival preselimo na splet, kot je v teh časih vedno bolj uveljavljena praksa tudi v tujini, ali pa ga umestimo v živim dogodkom bolj naklonjen čas, smo se odločili za slednje.

Trdno verjamem, da je tehnika človekov zaveznik in se veselim, da bomo spodbujeni z izzivi, ki nam jih prinaša ta čas, v Evropi in svetu na področju organiziranega pripovedovanja in pripadajoče teorije razvili tudi nove spletne formate. Ti bodo lahko smiselno dopolnjevali in mednarodno širili in bogatili sicer nujno bolj lokalno usmerjeno delovanje. Nikakor pa ni in ne more biti njihov namen nadomestiti ali celo zamenjati festivalskega dogajanja. To vendar temelji na pripovedovanju kot obliki žive umetniške komunikacije, ki že dolga stoletja, v teh razmetanih časih pa še toliko bolj, odgovarja na najbolj starodavno potrebo ljudi po »biti skupaj«. Živo pripovedovanje ima to sposobnost, da skozi skupno doživljanje zgodbe iz v istem prostoru zbranih posameznikov ustvarja (začasno) skupnost, v knjigi Homo Narrans, ki je temeljna referenca za moje razmišljanje o pripovedovanju, zapiše John Niles. Ena osnovnih radosti skupnosti pa je, če si sposodim še misel angleškega pisatelja Lawrenca Durrela, prav radost sodelovanja. Trdo delo številnih ustvarjalcev, ki več mesecev pripravljamo festivalski program, se zares dopolni, ko se v festivalu v živo srečamo z vami, svojo publiko.

Zaradi okoliščin delno okleščen program 23. Pripovedovalski festival vztraja pri zastavljeni osrednji temi – odnosom med prostorom in zgodbo. Odlični slovenski igralke in igralci Tamara Avguštin, Janez Škof, Minca Lorenci, Nejc Cijan Garnati, Primož Pirnat, Aljaž Jovanović in glasbenice in glasbeniki Samo Kutin, Irena Tomažin, Zvezdana Novakovič, Ana Kravanja, Tea Vidmar, pripovedovalci strašljivih povedk v narečnih govoricah in nastopajoči na naši priljubljeni festivalski stalnici Večeru resničnih zgodb vas z zgodbami vabijo na skupno potovanje. Potovanje v pekel in nebesa, na začetek sveta, v otroške spomine in s pomočjo upovedovane izkušnje v resnične dežele k resničnim ljudem. Tudi v upanju, da bomo, medtem ko bomo z zgodbami potovali po zamišljenih cestah, v resnici potovali od anonimnega k intimnemu, od neznanega k znanemu, od lepe podobe k živi izkušnji in z drobnimi koraki bližje k drug drugemu in k sebi.

Pridružite se nam na tej poti. Ker brez vas, brez poslušalcev – za to spoznanje smo iz karantenskih časov zagotovo izšli bogatejši – je zgodba, pa naj bo še tako dobra in vredna poslušanja, le neizrečena misel.

Špela Frlic