𝑁𝑒𝑘𝑜𝑐̌ 𝑠𝑜 𝑟𝑒𝑘𝑙𝑖, 𝑑𝑎 𝑗𝑒 𝑔𝑜𝑧𝑑 𝑔𝑜𝑣𝑜𝑟𝑖𝑙. 𝐾𝑜 𝑠𝑜 𝑙𝑗𝑢𝑑𝑗𝑒 𝑠̌𝑙𝑖 𝑑𝑟𝑒𝑣𝑜 𝑠𝑒𝑘𝑎𝑡, 𝑗𝑒 𝑟𝑒𝑘𝑙𝑜: »𝑁𝑒 𝑚𝑒𝑛𝑒, 𝑢𝑠𝑒𝑘𝑎𝑗 𝑑𝑟𝑢𝑔𝑜!« 𝑁𝑒𝑘𝑜𝑐̌ 𝑗𝑒 𝑔𝑜𝑣𝑜𝑟𝑖𝑙𝑜 𝑣𝑠𝑒.
Nekoč so drevesa govorila, povedala Eugenia Siega tu-w Gradu, posnel Milko Matičetov. Objavljeno v 𝑉𝑖𝑠𝑜𝑘𝑜 𝑣 𝑔𝑜𝑟𝑎ℎ, 𝑔𝑙𝑜𝑏𝑜𝑘𝑜 𝑣 𝑟𝑒𝑘𝑎ℎ, Didakta, ZRC SAZU, 1999).
»Pravljice letijo, povedke pa hodijo in trkajo na vrata. Pravljice črpajo iz poezije, povedke govorijo z avtoriteto zgodovine,« je zapisal Jakob Grimm. In v povedkah, dodajmo, je najbolj od vseh ustnih žanrov vtisnjena konkretna pokrajina, narava, od katere so bili ljudje odvisni, so jo imeli radi in se hkrati bali njene uničevalne sile. Skozi nobene zgodbe namreč ne stopi tako živo pred naše oči kot skozi zgodbe o bitjih, ki so jo naseljevala, in o njihovih srečanjih z ljudmi. Še preden smo jih brali v knjižnem jeziku, so jih poslušali v narečjih, vanje pa so, prav tako kot v zgodbe, vtisnjene gore in ravnice, grape in gozdovi, v katerih odzvanjajo.
Zgodbe iz lastnega in kolektivnega spomina v narečjih pripovedujejo: pesnica Anja Zag Golob, pripovedovalka Renata Lapanja in pisateljica Nataša Kramberger, glasba: Bakalina Velika.
Za odrasle
Cena vstopnice: 10 EUR
Fotografija: Janez Pelko